Politike odprtega dostopa

Politike odprtega dostopa predstavljajo zahteve financerjev, raziskovalnih institucij in drugih deležnikov pri financiranju in izvajanju znanstvenoraziskovalne dejavnosti.

Politike odprtega dostopa predstavljajo zahteve financerjev, raziskovalnih institucij in drugih deležnikov pri financiranju in izvajanju znanstvenoraziskovalne dejavnosti.

Glede na obseg so lahko politike mednarodne (na primer Obzorje 2020, Obzorje Evropa), nacionalne (politike nacionalnih agencij in vlad) ali institucionalne (politike univerz ali raziskovalnih institutov).

Politike so lahko obvezujoči mandati (na primer zahteve v razpisih, nacionalne strategije, zakonske določbe) ali pa v obliki neobvezujočih priporočil.

Politike odprtega dostopa,  arhiviranja in deljenja objav so vzpostavili tudi založniki znanstvenih del.

Njihovi pristopi so zelo razlikujejo, predvsem glede uporabe licenc za objave v zlatem odprtem dostopu (ponudijo le lastne licence ali omejen izbor licenc Creative Commons). Prav tako so zelo različni pogoji samoarhiviranja, pogosto zahtevajo časovno zaporo dostopa  oziroma embargo in ne dovolijo arhiviranja avtorjevega končnega, recenziranega rokopisa pod licenco Creative Commons. Več informacij o založniških politikah samoarhiviranja lahko poiščemo na portalu Sherpa Romeo.

Politike financerjev in politike založnikov pogosto niso usklajene in zato pri odprtem objavljanju lahko prihaja do težav.  

Financerji zahtevajo, da so rezultati raziskav, sofinanciranih z javnimi sredstvi, odprto dostopni. Pogodbe za sofinanciranje raziskovalne dejavnosti z javnimi sredstvi vsebujejo zahtevo po odprti dostopnosti rezultatov raziskav  (na primer Obzorje 2020 najkasneje šest ali 12 mesecev po objavi,  pilot za odprto dostopne raziskovalne podatke na vseh 7 področjih.). 

Odprto dostopne znanstvene revije se glede preverjanja kakovosti rokopisov, predloženih v objavo, ne razlikujejo od naročniških znanstvenih revij (recenzentski postopek). Odprto dostopna znanstvena revija je na svetovnem svetu dostopna brezplačno, zato mora založnik sredstva za izdajanje pridobiti iz drugih virov. Najpogosteje stroške objave (APC – Article-Processing Charge) zaračuna korespondenčnemu avtorju , ki pridobi sredstva od matične ustanove (open access fund) ali financerja raziskave. V Sloveniji žal še nimamo urejenega finančnega fonda za plačilo APC-jev, zato morajo avtorji plačilo zagotoviti iz lastnih projektnih sredstev ali plačilo po dogovoru krije delodajalec. Lahko pa se revija financira iz drugih sredstev (namenska javna sredstva, sredstva združenj, …) in avtor z objavo članka nima stroškov.

Dostopnost